Nisem je predstava, ki jo zanima - drugič
februar 2014
nisem je predstava, ki jo zanima, da bi lahko bila predstava, ki bi lahko bila kot spletna stran -
ki bi lahko imela logiko spletne strani – ker danes je svet drugačen kot preden se je pojavil internet, internet je res spremenil svet, s pojavo interneta se je svet spremenil najbolj v zgodovini
non-stop skačemo sem in tja, konstantno imamo odprtih več zavihkov in preverjamo ali je že kaj novega, ali je že kaj novega … ali je zdaj že kaj novega?
kaj pa zdaj?
je že?
kratka pozornost
nimamo več toliko potrpljenja
razpršeni smo v veliko smeri
ampak hkrati to razpršenost nekako obvladujemo in naši možgani začenjajo delovati drugače
ni več velikih tem
no, ni res
velika tema je, da je veliko tem, tem, ki so-obstajajo, vse so pomembne, ne moremo se več odločiti samo za eno, kaj bi bila ena sama tema, velika tema, o kateri bi bilo vredno spregovoriti – in napisati dramo – in narediti predstavo
velika tema danes je, da je veliko velikih tem – hkrati!
to je velika tema danes
Še nikoli ni bilo na dosegu enega pomiga s prstom toliko informacij, še nikoli. In to je super in to tudi frustrira. Ker bi rad vedel vse in vse in še več, ampak ne moreš, ker je preveč, ker zmanjka časa in pozornosti in potrpljenja.
In mi živimo v takem svetu, mi smo v takem svetu odraščali, odraščamo in to vpliva na nas.
Velika tema bi mogoče lahko bila, kako se znajti v vsem tem.
Ampak ni, da bi se nad tem pritoževali, tako pač je (Jugoslavije ni več, Jugoslavija je mislila, da je možen svet, v katerem je za vse in vsakogar poskrbljeno, da obstaja lep, prijazen svet; danes vidimo, si mislimo, občutimo, da je svet krut, v svetu se je treba boriti, si izbojevati, izgrebsti, izkomolčiti svoje mesto – ker – ali si ali pa nisi – ali boš ali pa ne boš).
Ni, da bi se nad tem pritoževali, tako trenutno je in prav je, da to opazimo in artikuliramo in vidimo ali nam je to prav ali ne ali bi kaj naredili v zvezi s tem ali ne ali se sploh da ali ne. In tako naprej.
Ampak ta predstava ne bo govorila o tem.
Zdaj sem samo malo zašla.
Nisem mislila vsega tega napisat.
Ampak pač sem.
In naj bo tako.
Če se vrnem nazaj.
Nisem je predstava, ki jo zanima
kako ne biti predstava samo o eni stvari, temi, ampak o večih temah hkrati, kako držat vzporedno stvari odprte
Nisem je predstava, ki jo zanima
razmerje med tem, kaj se dogaja in kako nekdo to povzame
je predstava, ki jo zanima
kaj se zgodi in o čem se govori
govori se o velikih temah, odigramo pa vsakdanjosti, banalnosti
kjer gre za neposredno pripovedovanje neke zgodbe ali pa večih zgodb
kjer veliko ljudi razlaga, kaj se dogaja v imaginarnem prostoru zadaj
kjer z besedami gradimo velike pokrajine in dogodke
Nisem je predstava, ki jo zanima
kako biti predstava o luknjah
o tem, kako nečesa ni, kako nekaj manjka
kjer bi prizor, ki ga ni, bi lahko bil v bistvu kar cela predstava
Nisem je predstava, ki jo zanima
uvod
uvod v predstavo, nekdo, nekaj nas more v predstavo uvesti, nekaj, kar je že pred začetkom – kot spremna beseda na začetku knjige ali previously/prejšnjič pri nadaljevanki ali kontekstualizacija v nemškem gledališču
pa tudi prizor ima lahko uvod kot napoved poglavja v knjigi
Nisem je predstava, ki jo zanimajo različni žanri in sploh preizpraševanje gledaliških klišejev in konvencij
kjer se sprašujemo s čim se mi kot narod in/ali posamezniki identificiramo?
in se sprašujemo, v čem je razlika med velikimi in malimi narodi?
(kjer se, kot kaže, identificiramo z vzhodno Evropo oz. tako na nas gledajo od zunaj)
Nisem je predstava, ki jo zanima biti kot knjižna Zbirka Klasje – kot povezetek ene velike klasike – nekaj imamo v originalu, nekaj je pa povzetek
Nisem je predstava
kjer bomo imeli nekakšen jam session – z zvoki, z gibi
kjer je en igralec odsoten
kjer se sprašujemo o smislu življenja
v kateri poleg ljudi nastopajo tudi živali in ljudje, ki jih ni
kjer po koncu predstave povemo, kateri prizori se pa potem še zgodijo
kjer se sprašujemo, kako si lahko vzamem pavzo, kako me lahko ni, ampak sem
-
in tudi
kjer se veliko pogovarjamo in razmišljamo tudi o tem,
kako dolgoročno ne biti več odvisen od državnega denarja
ali vključiti v predstavo tudi družbeno kritične teme ali ne in če ja, na kakšen način, kaj sploh s tem hočemo in kaj naj bi to govorilo?
kjer se sprašujemo ali o položaju umetnika in človeka danes v svetu in Sloveniji spregovoriti ali ne in če ja, na kakšen način?
(kjer ugotavljamo, da imajo tudi slovenske gledališke hiše problem identitete, ne samo Slovenci kot narod)
Eva Nina
ki bi lahko imela logiko spletne strani – ker danes je svet drugačen kot preden se je pojavil internet, internet je res spremenil svet, s pojavo interneta se je svet spremenil najbolj v zgodovini
non-stop skačemo sem in tja, konstantno imamo odprtih več zavihkov in preverjamo ali je že kaj novega, ali je že kaj novega … ali je zdaj že kaj novega?
kaj pa zdaj?
je že?
kratka pozornost
nimamo več toliko potrpljenja
razpršeni smo v veliko smeri
ampak hkrati to razpršenost nekako obvladujemo in naši možgani začenjajo delovati drugače
ni več velikih tem
no, ni res
velika tema je, da je veliko tem, tem, ki so-obstajajo, vse so pomembne, ne moremo se več odločiti samo za eno, kaj bi bila ena sama tema, velika tema, o kateri bi bilo vredno spregovoriti – in napisati dramo – in narediti predstavo
velika tema danes je, da je veliko velikih tem – hkrati!
to je velika tema danes
Še nikoli ni bilo na dosegu enega pomiga s prstom toliko informacij, še nikoli. In to je super in to tudi frustrira. Ker bi rad vedel vse in vse in še več, ampak ne moreš, ker je preveč, ker zmanjka časa in pozornosti in potrpljenja.
In mi živimo v takem svetu, mi smo v takem svetu odraščali, odraščamo in to vpliva na nas.
Velika tema bi mogoče lahko bila, kako se znajti v vsem tem.
Ampak ni, da bi se nad tem pritoževali, tako pač je (Jugoslavije ni več, Jugoslavija je mislila, da je možen svet, v katerem je za vse in vsakogar poskrbljeno, da obstaja lep, prijazen svet; danes vidimo, si mislimo, občutimo, da je svet krut, v svetu se je treba boriti, si izbojevati, izgrebsti, izkomolčiti svoje mesto – ker – ali si ali pa nisi – ali boš ali pa ne boš).
Ni, da bi se nad tem pritoževali, tako trenutno je in prav je, da to opazimo in artikuliramo in vidimo ali nam je to prav ali ne ali bi kaj naredili v zvezi s tem ali ne ali se sploh da ali ne. In tako naprej.
Ampak ta predstava ne bo govorila o tem.
Zdaj sem samo malo zašla.
Nisem mislila vsega tega napisat.
Ampak pač sem.
In naj bo tako.
Če se vrnem nazaj.
Nisem je predstava, ki jo zanima
kako ne biti predstava samo o eni stvari, temi, ampak o večih temah hkrati, kako držat vzporedno stvari odprte
Nisem je predstava, ki jo zanima
razmerje med tem, kaj se dogaja in kako nekdo to povzame
je predstava, ki jo zanima
kaj se zgodi in o čem se govori
govori se o velikih temah, odigramo pa vsakdanjosti, banalnosti
kjer gre za neposredno pripovedovanje neke zgodbe ali pa večih zgodb
kjer veliko ljudi razlaga, kaj se dogaja v imaginarnem prostoru zadaj
kjer z besedami gradimo velike pokrajine in dogodke
Nisem je predstava, ki jo zanima
kako biti predstava o luknjah
o tem, kako nečesa ni, kako nekaj manjka
kjer bi prizor, ki ga ni, bi lahko bil v bistvu kar cela predstava
Nisem je predstava, ki jo zanima
uvod
uvod v predstavo, nekdo, nekaj nas more v predstavo uvesti, nekaj, kar je že pred začetkom – kot spremna beseda na začetku knjige ali previously/prejšnjič pri nadaljevanki ali kontekstualizacija v nemškem gledališču
pa tudi prizor ima lahko uvod kot napoved poglavja v knjigi
Nisem je predstava, ki jo zanimajo različni žanri in sploh preizpraševanje gledaliških klišejev in konvencij
kjer se sprašujemo s čim se mi kot narod in/ali posamezniki identificiramo?
in se sprašujemo, v čem je razlika med velikimi in malimi narodi?
(kjer se, kot kaže, identificiramo z vzhodno Evropo oz. tako na nas gledajo od zunaj)
Nisem je predstava, ki jo zanima biti kot knjižna Zbirka Klasje – kot povezetek ene velike klasike – nekaj imamo v originalu, nekaj je pa povzetek
Nisem je predstava
kjer bomo imeli nekakšen jam session – z zvoki, z gibi
kjer je en igralec odsoten
kjer se sprašujemo o smislu življenja
v kateri poleg ljudi nastopajo tudi živali in ljudje, ki jih ni
kjer po koncu predstave povemo, kateri prizori se pa potem še zgodijo
kjer se sprašujemo, kako si lahko vzamem pavzo, kako me lahko ni, ampak sem
-
in tudi
kjer se veliko pogovarjamo in razmišljamo tudi o tem,
kako dolgoročno ne biti več odvisen od državnega denarja
ali vključiti v predstavo tudi družbeno kritične teme ali ne in če ja, na kakšen način, kaj sploh s tem hočemo in kaj naj bi to govorilo?
kjer se sprašujemo ali o položaju umetnika in človeka danes v svetu in Sloveniji spregovoriti ali ne in če ja, na kakšen način?
(kjer ugotavljamo, da imajo tudi slovenske gledališke hiše problem identitete, ne samo Slovenci kot narod)
Eva Nina