Precej o kontekstu in nekaj o procesu
samointervju
Eva Nina Lampič, januar 2014
A bi kar začeli, si pripravljena?
Ja, lahko, dajva, ne vem, če sem, sicer, ampak verjetno ne bo nič drugače, če prestaviva še na malo kasneje. Navsezadnje sva bili dogovorjeni za tale pogovor že prejšnji teden, a se potem kar nisva mogli uskladit za skupni termin.
Z intervjuji nimaš ravno veliko izkušenj, ni res?
Tako je. Mislim, da tudi nisem še nikoli imela zaresnega intervjuja. Le nekaj krajših za biltene gledaliških festivalov ali v spremljajočem gledališkem listu. Za mano je tudi kakšen povsem spodletel, ki potem sploh ni šel v objavo. Ne vem, razvila sem nek strah do intervjujev. Čeprav jih zelo rada berem in občudujem ljudi, ki znajo jasno, artikulirano, smiselno, povezano oblikovati svoje misli. Hkrati se mi zdi, da še nisem imela razloga zanj. Če preberem intervju z nekom, za katerega se na koncu izkaže, da v bistvu nima nič za povedati, se res vprašam, kako to da človek nima problema s tem in da meni bi bilo nerodno.
Zgleda kot da imaš visoka pričakovanja do intervjujev in tudi sebe.
Mogoče res, ja. Mogoče zaradi občutka, da ko je enkrat nekaj zapisano, ostane tam za zmeraj. Meni pa se zdi, da so moja razmišljanja in občutki ves čas začasne narave oziroma da se ves čas spreminjajo. Neka baza že obstaja, ampak se konstantno reartikulira. Tudi če nekaj v določenem trenutku mislim in verjamem, to ne pomeni, da mislim točno samo tako in nič drugače. Nisem radikalen človek, zdi se mi, da stvari niso nikoli dokončne, sploh ne črno-bele, ampak je veliko stvari relativnih, odvisnih od okoliščin, pa tudi od tega, s kom se pogovarjam. Mogoče imam tudi strah pred tem, da se, ko bo treba, ne bom uspela spomniti, ker ponavadi se spomnim na bistvene stvari šele, ko je že prepozno, ali pa da ne bom znala jasno povedati. Če ujamem nek val inspiracije, potem je fino, če pa mi ne gre, je pa lahko res grozno.
Ampak zaenkrat kaže, da nama kar gre, tako da mogoče pa ne bo tako hudo.
Ja, to sem že večkrat opazila pri sebi in mislim, da sem se zdaj že spoznala do te mere, da vem, da moram samo začeti in da si zdaj že zaupam, da ko enkrat začnem, bo šlo, da se ideje rojevajo sproti, da pravo delo začne nastajat šele takrat, ko se ga res lotiš; ne moreš vseh stvari predvideti vnaprej in da je važno, da vidiš, kaj se dogaja pred tabo in se odzivaš v trenutku. Ugotovila sem tudi, da mi ustreza razmišljati skozi delo; priprave so nekaj, ampak šele ko enkrat začneš, vidiš, kakšne so opcije. No, vidiš, se že ponavljam. To je ta problem, včasih me misli prehitevajo in jih ne dohajam, potem uidejo in jih ni več. Mogoče je najbolje, da me kar kaj vprašaš (nasmešek).
Lahko začneva s tem, da poveš, kako je sploh prišlo do tega intervjuja, zakaj si se odločila zanj?
Več stvari je vplivalo. Format samointervjuja sem pobrala s platforme Everybody's Toolbox. Pred nekaj leti sem bila na delavnici, ki jo je organizirala Maska, kjer smo se igrali Generique (imporvizacijski format, predstava), tam sem se seznila z njihovo spletno stranjo, ki mi je osebno strašno inspirativna, in tam je eden izmed prelogov za pristop k delu tudi samointervju.
Ob predstavah, ki jih delam, si vedno delam zapiske in sem razmišljala, da bi preizkusila nek nov format. Na akademiji sem on-off pisala t.i. kreativni dnevnik, ki se je na koncu študija zaključil v diplomsko nalogo. Nekaj podobnega smo lansko leto v Sheffieldu pisali ob praktičnih nalogah. Morali smo oddajati reflektivne eseje, reflektivni delovni zvezek, kakorkoli temu že rečeš. Ugotovila sem, da mi je reflektiranje lastne prakse, lastnih razmišljanj, opažanj in ugotovitev v velik užitek. Tako imam občutek, da nekje zberem svoje misli, oblikujem ideje, jih zares vidim. Drugače se številni zapiski zgubljajo po neštetih zvezkih in listih, to je seveda sprotno delo, na koncu pa vseeno rada to pregledam, da vidim, kje sem in kam bi lahko šla naprej. Pa zanima me dokumentacija. In to je tudi dokumentacija procesa, mojih misli. Malo bolj organizirana.
S tem projektom sem spet poskusila s pisanjem dnevnika, pa sem ugotovila, da sem precej nedisciplinirana in potem pozabim, pa tudi težko se je motivirati. Intervju je lahko namenjen večim stvarem in različnim fazam projekta, lahko je pred začetkom za artikulacijo, lahko vmes, lahko kasneje. Lahko služi za dokumentacijo in artikulacijo. Dojemam ga kot nekakšen dnevnik, samo v drugačni obliki.
Se pravi so ti zapisi namenjeni bolj tebi kot drugim ljudem, publiki, bralcem?
Ne; mislim, da so namenjeni obojim enako. Ne bi rada tega ločevala. Tukaj hočem biti artikulirana do te mere, da me ne moti, kdo bere in da je namenjo naključnim bralcem, ki bi jih zanimalo, zainteresirani publiki torej. Eno od mojih polj zanimanja je gotovo proces in s tem na nek način odpiram proces. Ampak to je že nekaj drugega.
Govorili sva o kontekstu tega intervjuja.
Ja, ideja se je odlično poklopila s Simoninim predlogom, ko sva razmišljali, kaj vse bi lahko bili teksti, ki bi jih vključili na spletno stran. In da bi bilo fino, če bi jaz napisala malo o tem, kaj me zanima pri projektu, tako za uvod. Ideja samointervjujev samih po sebi je tudi njej zelo všeč, gotovo bo še več tega.
Ko si ravno omenila spletno stran – spletna stran je tudi del novega projekta, lahko poveš kaj več o tem?
To predstavlja nekakšen spremljevalni program predstave Nisem. Zanimajo nas možnosti interneta in razširitev predstave tudi v druga polja, preizkusiti določene ideje drugje. Razmišljali smo, kaj se še lahko dogaja ob predstavi. Vse to je povezano z vprašanji dokumentacije, komunikacije, kako odpreti predstavo še navzven. Spletna stran je hkrati nekakšen delovni zvezek, gledališki list, avtonomen umetniški izdelek. Določen tekstovni in vizualni material je zanimiv sam zase in lahko deluje znotraj konteksta internetne strani. Mogoče bodo kakšne stvari našle pot v predstavo, ampak to ni prvotni namen. Mogoče je internetna stran vzpostavljena ravno zato, da lahko neke stvari zaživijo po svoje. Mogoče bo ta material prišel prav kdaj kasneje ali pa se bodo iz njega porodile nove ideje - ali pa ne.
Hkrati si hočemo vzeti prostor za lastna razmišljanja o gledališču in gledališkem procesu na sploh. Razmišljali smo v smeri, da je treba najti neko lastno obliko, da ne gre samo za poročila, kaj se dogaja, kaj delamo, ampak da izkoristimo medij v kreativnem smislu in mogoče razširimo komunikacije. Stran bo delovala avtonomno; tu bomo objavljali vsebine, za katere se nam zdi, da spadajo sem.
Govoriš o najdbi pravega formata, kaj konkretno misliš s tem?
Ker že tako rada omenjam razne reference, lahko na tem mestu omenim The Wooster Group in njihov način operiranja s spletom. Del njihove spletne strani je blog, kjer skoraj dnevno objavljajo kratke videe, na twitterju pa jih opremijo z nekakšnimi komentarji. Zanimivo je, kako je to povezano s tem, kar v nekem trenutku delajo, hkrati pa je to tudi popolnoma samostojna forma; če nisi zraven in ne veš, kaj točno delajo, funkcionirajo ti videi in twitti povsem sami zase (in ti v bistvu ogromno informacij sploh ne dajo).
Zdi se mi, da te zdaj pa res že moram vprašati, od kod ideja za projekt, od kje naslov Nisem?
To je dolga zgodba, s Simono sva idejo o projektu razvijali že kar precej časa, začelo se je verjetno s tem, ko sva na povabilo iskali predlogo slovenskega teksta za enega od slovenskih institucionalnih gledališč in prišli do Dušana Jovanovića. Iz dogovora z gledališčem takrat ni bilo nič, sva pa midve idejo razvijali dalje. Takrat je tudi ravno izšel njegov pesniški prvenec Nisem. V nekem trenutku se je pojavil naslov Nisem Dušan Jovanović, ki se nama je nemudoma zdel odličen in navdihujoč naslov in sploh kot tema sama zase. To je ostalo z nama in se skozi pogovore in razmišljanja luščilo, dokler ni ostalo samo pri nisem. Sama formulacija besedne zveze Nisem Dušan Jovanović - naslov zbirke je sicer Dušan Jovanović: Nisem - je začela odpirati veliko asociacij na različnih nivojih. Sploh če Dušana Jovanovića ne jemljem kot njega osebno, ampak bolj kot predstavnika neke generacije, neke druge, starejše generacije, ki ji jaz ne pripadam.
Torej je to predstava o Dušanu Jovanoviću?
Ne, ne, ni. Govorim samo o razvoju ideje za predstavo in on je bil pomemben sprožilec. Če ne bi iskala slovenskega teksta za neko gledališče, če se ne bi odločila, da bi rada delala nekaj njegovega, ne samo en njegov tekst, ampak nekaj o celotnem opusu, če ne bi gledališče te ideje zavrnilo, če bi jo morda boljše formulirala, ne bi prišli do tega projekta. In čeprav se je ideja projekta oddaljila od njega, se mi še vedno zdi pomembno, da ga omenim. Ne vem, zakaj. Mogoče se bomo pa tudi k njemu še vrnili. Ampak morda je to že preveč nekih podrobnosti.
Če se osredotočiva malo bolj na prihajajočo predstavo, kaj te zanima pri tem projektu?
Uf, veliko različnih stvari. Določena zanimanja se vežejo na sam proces dela in kreativno ustvarjanje, druga pa na vsebine, ki jih odpira sama beseda nisem. Zdaj tega ne ločujem več kot sem morda včasih. Oboje se prepleta. Potem pa me zelo zanimajo tudi vprašanja povezana z dokumentacijo gledališča in gledališkega procesa.
Lahko razložiš bolj podrobno?
Na vsebinkem nivoju se mi zdi, da izjava nisem odpira vsaj tri področja; eno je gotovo vprašanje identitete, kaj sem ali nisem, s čim se identificiram, kako se predstavljam, kako se vzpostavlja moja identiteta, vprašanja etiketiranja, predsodkov in tako dalje. Potem se mi zdi zanimivo, kako je gledališki oder poseben prostor, ki lahko prenese marsikaj, marsikaj lahko izrečem na odru, oder zagotavlja poseben kontekst, s katerim se mi zdi, da se da igrati na zanimiv način. Gre za metagledališko polje: kaj vse lahko predstavljam jaz na odru ali kaj lahko predstavlja mene, kaj lahko predstavljajo drugi predmeti. Zdi se mi, da domišljija tukaj igra pomembno vlogo. Pa še en aspekt se mi zdi pomemben, trenutno mu pravim družbeni ali pa generacijski. Mogoče je to malo povezano z odraščanjem in osamosvajanjem; spomnim se, da sem se v nekem obdobju povsem nasičila poslušanja komentarjev v stilu, 'ko smo bili mi v vaših letih, smo pa že to in to', 'to sem pa videl v Parizu v 60-ih', 'to so vse že počeli v 60-ih in 70-ih' in tako naprej in tako naprej. Skratka iskanje in preizpraševanje mojega mesta v vsem tem.
Velikokrat omenjaš, da te zanima proces; kolikor vem, te trenutno precej zanima tudi improvizacija in igre, igranje, igranje kot improvizacija. Eno leto si bila na podiplomskem študiju v Sheffieldu, v Angliji, kako je vse to skupaj povezano?
Ja, to je vse precej povezano. Začelo se je verjetno že na akademiji, kjer me je na vsak način vleklo v smer, da bi delala brez dramske predloge. Ker se mi je zdelo, da je to še kar komplicirano in ker o sebi nimam mnenja, da znam in vem vse in ker sem tudi zelo radoveden človek in velika oboževalka skupine Forced Entertainment, dva iz skupine (Tim Etchells in Terry O'Connor) pa sta tisto leto učila na šoli, kamor sem se prijavila, sem šla tja. Čutila sem tudi, da je nujno zame, da se malo odmaknem iz Ljubljane in Slovenije za nekaj časa. Že nekaj časa me zanima ustvarjanje gledališke predstave brez dramske predloge, iz nič, s čimer smo se tam dosti ukvarjali. Delati 'iz nič' razumem, delati s tem, kar imaš. Hkrati pa to sploh ni tako zelo enostavno, kot se morda zdi na prvi pogled.
Ampak v tem projektu imaš začetno izhodišče že zelo jasno definirano.
Do neke mere je to res, ampak to je vseeno samo izhodišče. To jasno izhodišče sicer ponuja veliko opcij, v katere smeri bi predstava lahko šla, ampak kam bo zares šla, je še vseeno odvisno od vseh sodelujočih skupaj. Jaz že nekaj časa razmišljam o projektu, pripravljam različna izhodišča in artikuliram predloge, ampak kaj nas bo zanimalo vse skupaj, bomo pa še videli. Hkrati je res tudi to, da če hočeš delati prav iz nič nič, se mi zdi nujni pogoj, da je to interes vseh sodelujočih in da tudi vejo, kaj to pomeni. Zelo tudi pomaga, če se že poznajo, poznajo v kreativnem smislu. Pri tem projektu z nekaterimi igralci sodelujem prvič, z drugimi po dolgem času in v povsem novih okoliščinah, tako da bi za ta projekt rekla, da gre za kombinacijo, s Simono sva namreč idejo razvijali od začetka, z Danijem pa sem tudi sodelovala že velikokrat in na katerikoli točki se vklopi, imam občutek, da je tam že od začetka. Še en element, ki je važen, je čas. Ljudje, ki začnejo razvijat projekt res iz nič, ponavadi to počnejo skozi daljše časovno obdobje.
Kje se tukaj znajde igra, igranje?
Na igro gledam kot na neke vrste improvizacijo. Zanima me razvijanje gledališkega materiala skozi improvizacijo in igranje (v slovenščini uporabljamo samo eno besedo, v angleščini pa obstajata dve play in game) in igranje je neka različica, verzija improvizacije. Pri improvizaciji - igri se predhodno lahko določijo pravila igre, ki se potem lahko tudi spreminjajo in prilagajajo, ali pa se jih vzpostavlja sproti. Najbolj vznemirljivo pri takem procesu je, da je za začetek razvijanja gledališkega materiala potrebno zelo zelo malo ali skoraj nič. Razvoj je odvisen od reagiranja na to, kaj se dogaja okoli tebe in odločitev, ki jih sprejmeš v danem trenutku. Ključno je, da premakneš kontrolo nad dogajanjem izven sebe in iščeš začetno točko drugje. Zgodi se začaran krog, kjer doganje postane soodvisno, organsko, reakcije postanejo intuitivne, ne razmišljaš z glavo, razumom, ampak slediš temu, kar se dogaja okoli tebe. To lahko počneš na različne načine: lahko slediš, lahko greš kontra, lahko vzameš samo en del in ga razvijaš po svoje ... In ker se odzivaš v trenutku in ker se ne obremenjuješ s pomenom in celoto, se to čuti kot igra. Hkrati imaš tudi kontrolo nad dogajanjem ti, ti se odločiš, kaj boš naredil in kdaj, gre za majhne odločitve, tako da ni preveč stresno, ampak v bistvu zelo zabavno.
To se sliši precej podobno plesni, fizični, gibalni improvizaciji, kje se to najde z gledališčem?
Osnova je res precej fizična, ampak ker gre pravzaprav za vzpostavljanje dialoga med različnimi ljudmi, različnimi elementi, se da to nadgrajevati in razvijati naprej. Abstraktnemu gibu se lahko dodajo bolj specifične geste, predmeti, tekst. Detajl lahko preraste v celo predstavo. To me zanima. Zanima me grajenje predstave skozi kontrast in ne skozi psihološki razvoj zgodbe, kar pa seveda ne pomeni, da nekakšne pripovedi, razvoja ni. Ob tem se dostikrat spomnim na animacijo. Na animacijo, ki se poigrava z nenadnimi transformacijami, ki v življenju niso možne, npr. nekdo toči vodo v kozarec, ki postane potem morje s kiti ali pa navadna črta postane drevo in potem ptič, ki odleti. Mogoče niso ravno najboljši primeri – zanima me transformacija, ali pa asociativna montaža, da se smisel gradi na nivoju kompozicije, kako postaviš stvari skupaj. Te stvari.
Na eni strani imaš proces, ki te zanima, na drugi strani pa temo, ki bi jo rada raziskovala.
Ja, meni se to zdi super kombinacija. In kot sem že rekla, tukaj ne gre za to, da bi vzela neko tezo, ki bi jo hotela dokazati skozi predstavo, ampak bolj za izhodišče, začetno točko; kam točno bomo šli in kakšna bo predstava na koncu, me v tem trenutku še sploh ne zanima. Ko imaš na voljo material, je potem pravi užitek, da iščeš pravi vrstni red prizorov in končno obliko. Ne želim graditi ene same poante, ampak bi rada, da se v predstavi prepleta več stvari, da ni nekaj dokončnega in nespremenljivega, ampak da se smisel ves čas vzpostavlja pa tudi ruši in spreminja. Bolj me zanima potencialnost nekega dogodka. Hkrati bo veliko idej, ki so trenutno na papirju, verjetno odpadlo ali pa se bodo transformirale v kaj drugega.
Sliši se zanimivo, meni se zdi vse tole kar izčrpno in mogoče na tem mestu lahko za zdaj kar zaključiva, če ti je prav?
Seveda, absolutno. Jaz zdaj tudi potrebujem malo pavze. Od razmišljanja (smeh).
Povezava: Orodja
Ja, lahko, dajva, ne vem, če sem, sicer, ampak verjetno ne bo nič drugače, če prestaviva še na malo kasneje. Navsezadnje sva bili dogovorjeni za tale pogovor že prejšnji teden, a se potem kar nisva mogli uskladit za skupni termin.
Z intervjuji nimaš ravno veliko izkušenj, ni res?
Tako je. Mislim, da tudi nisem še nikoli imela zaresnega intervjuja. Le nekaj krajših za biltene gledaliških festivalov ali v spremljajočem gledališkem listu. Za mano je tudi kakšen povsem spodletel, ki potem sploh ni šel v objavo. Ne vem, razvila sem nek strah do intervjujev. Čeprav jih zelo rada berem in občudujem ljudi, ki znajo jasno, artikulirano, smiselno, povezano oblikovati svoje misli. Hkrati se mi zdi, da še nisem imela razloga zanj. Če preberem intervju z nekom, za katerega se na koncu izkaže, da v bistvu nima nič za povedati, se res vprašam, kako to da človek nima problema s tem in da meni bi bilo nerodno.
Zgleda kot da imaš visoka pričakovanja do intervjujev in tudi sebe.
Mogoče res, ja. Mogoče zaradi občutka, da ko je enkrat nekaj zapisano, ostane tam za zmeraj. Meni pa se zdi, da so moja razmišljanja in občutki ves čas začasne narave oziroma da se ves čas spreminjajo. Neka baza že obstaja, ampak se konstantno reartikulira. Tudi če nekaj v določenem trenutku mislim in verjamem, to ne pomeni, da mislim točno samo tako in nič drugače. Nisem radikalen človek, zdi se mi, da stvari niso nikoli dokončne, sploh ne črno-bele, ampak je veliko stvari relativnih, odvisnih od okoliščin, pa tudi od tega, s kom se pogovarjam. Mogoče imam tudi strah pred tem, da se, ko bo treba, ne bom uspela spomniti, ker ponavadi se spomnim na bistvene stvari šele, ko je že prepozno, ali pa da ne bom znala jasno povedati. Če ujamem nek val inspiracije, potem je fino, če pa mi ne gre, je pa lahko res grozno.
Ampak zaenkrat kaže, da nama kar gre, tako da mogoče pa ne bo tako hudo.
Ja, to sem že večkrat opazila pri sebi in mislim, da sem se zdaj že spoznala do te mere, da vem, da moram samo začeti in da si zdaj že zaupam, da ko enkrat začnem, bo šlo, da se ideje rojevajo sproti, da pravo delo začne nastajat šele takrat, ko se ga res lotiš; ne moreš vseh stvari predvideti vnaprej in da je važno, da vidiš, kaj se dogaja pred tabo in se odzivaš v trenutku. Ugotovila sem tudi, da mi ustreza razmišljati skozi delo; priprave so nekaj, ampak šele ko enkrat začneš, vidiš, kakšne so opcije. No, vidiš, se že ponavljam. To je ta problem, včasih me misli prehitevajo in jih ne dohajam, potem uidejo in jih ni več. Mogoče je najbolje, da me kar kaj vprašaš (nasmešek).
Lahko začneva s tem, da poveš, kako je sploh prišlo do tega intervjuja, zakaj si se odločila zanj?
Več stvari je vplivalo. Format samointervjuja sem pobrala s platforme Everybody's Toolbox. Pred nekaj leti sem bila na delavnici, ki jo je organizirala Maska, kjer smo se igrali Generique (imporvizacijski format, predstava), tam sem se seznila z njihovo spletno stranjo, ki mi je osebno strašno inspirativna, in tam je eden izmed prelogov za pristop k delu tudi samointervju.
Ob predstavah, ki jih delam, si vedno delam zapiske in sem razmišljala, da bi preizkusila nek nov format. Na akademiji sem on-off pisala t.i. kreativni dnevnik, ki se je na koncu študija zaključil v diplomsko nalogo. Nekaj podobnega smo lansko leto v Sheffieldu pisali ob praktičnih nalogah. Morali smo oddajati reflektivne eseje, reflektivni delovni zvezek, kakorkoli temu že rečeš. Ugotovila sem, da mi je reflektiranje lastne prakse, lastnih razmišljanj, opažanj in ugotovitev v velik užitek. Tako imam občutek, da nekje zberem svoje misli, oblikujem ideje, jih zares vidim. Drugače se številni zapiski zgubljajo po neštetih zvezkih in listih, to je seveda sprotno delo, na koncu pa vseeno rada to pregledam, da vidim, kje sem in kam bi lahko šla naprej. Pa zanima me dokumentacija. In to je tudi dokumentacija procesa, mojih misli. Malo bolj organizirana.
S tem projektom sem spet poskusila s pisanjem dnevnika, pa sem ugotovila, da sem precej nedisciplinirana in potem pozabim, pa tudi težko se je motivirati. Intervju je lahko namenjen večim stvarem in različnim fazam projekta, lahko je pred začetkom za artikulacijo, lahko vmes, lahko kasneje. Lahko služi za dokumentacijo in artikulacijo. Dojemam ga kot nekakšen dnevnik, samo v drugačni obliki.
Se pravi so ti zapisi namenjeni bolj tebi kot drugim ljudem, publiki, bralcem?
Ne; mislim, da so namenjeni obojim enako. Ne bi rada tega ločevala. Tukaj hočem biti artikulirana do te mere, da me ne moti, kdo bere in da je namenjo naključnim bralcem, ki bi jih zanimalo, zainteresirani publiki torej. Eno od mojih polj zanimanja je gotovo proces in s tem na nek način odpiram proces. Ampak to je že nekaj drugega.
Govorili sva o kontekstu tega intervjuja.
Ja, ideja se je odlično poklopila s Simoninim predlogom, ko sva razmišljali, kaj vse bi lahko bili teksti, ki bi jih vključili na spletno stran. In da bi bilo fino, če bi jaz napisala malo o tem, kaj me zanima pri projektu, tako za uvod. Ideja samointervjujev samih po sebi je tudi njej zelo všeč, gotovo bo še več tega.
Ko si ravno omenila spletno stran – spletna stran je tudi del novega projekta, lahko poveš kaj več o tem?
To predstavlja nekakšen spremljevalni program predstave Nisem. Zanimajo nas možnosti interneta in razširitev predstave tudi v druga polja, preizkusiti določene ideje drugje. Razmišljali smo, kaj se še lahko dogaja ob predstavi. Vse to je povezano z vprašanji dokumentacije, komunikacije, kako odpreti predstavo še navzven. Spletna stran je hkrati nekakšen delovni zvezek, gledališki list, avtonomen umetniški izdelek. Določen tekstovni in vizualni material je zanimiv sam zase in lahko deluje znotraj konteksta internetne strani. Mogoče bodo kakšne stvari našle pot v predstavo, ampak to ni prvotni namen. Mogoče je internetna stran vzpostavljena ravno zato, da lahko neke stvari zaživijo po svoje. Mogoče bo ta material prišel prav kdaj kasneje ali pa se bodo iz njega porodile nove ideje - ali pa ne.
Hkrati si hočemo vzeti prostor za lastna razmišljanja o gledališču in gledališkem procesu na sploh. Razmišljali smo v smeri, da je treba najti neko lastno obliko, da ne gre samo za poročila, kaj se dogaja, kaj delamo, ampak da izkoristimo medij v kreativnem smislu in mogoče razširimo komunikacije. Stran bo delovala avtonomno; tu bomo objavljali vsebine, za katere se nam zdi, da spadajo sem.
Govoriš o najdbi pravega formata, kaj konkretno misliš s tem?
Ker že tako rada omenjam razne reference, lahko na tem mestu omenim The Wooster Group in njihov način operiranja s spletom. Del njihove spletne strani je blog, kjer skoraj dnevno objavljajo kratke videe, na twitterju pa jih opremijo z nekakšnimi komentarji. Zanimivo je, kako je to povezano s tem, kar v nekem trenutku delajo, hkrati pa je to tudi popolnoma samostojna forma; če nisi zraven in ne veš, kaj točno delajo, funkcionirajo ti videi in twitti povsem sami zase (in ti v bistvu ogromno informacij sploh ne dajo).
Zdi se mi, da te zdaj pa res že moram vprašati, od kod ideja za projekt, od kje naslov Nisem?
To je dolga zgodba, s Simono sva idejo o projektu razvijali že kar precej časa, začelo se je verjetno s tem, ko sva na povabilo iskali predlogo slovenskega teksta za enega od slovenskih institucionalnih gledališč in prišli do Dušana Jovanovića. Iz dogovora z gledališčem takrat ni bilo nič, sva pa midve idejo razvijali dalje. Takrat je tudi ravno izšel njegov pesniški prvenec Nisem. V nekem trenutku se je pojavil naslov Nisem Dušan Jovanović, ki se nama je nemudoma zdel odličen in navdihujoč naslov in sploh kot tema sama zase. To je ostalo z nama in se skozi pogovore in razmišljanja luščilo, dokler ni ostalo samo pri nisem. Sama formulacija besedne zveze Nisem Dušan Jovanović - naslov zbirke je sicer Dušan Jovanović: Nisem - je začela odpirati veliko asociacij na različnih nivojih. Sploh če Dušana Jovanovića ne jemljem kot njega osebno, ampak bolj kot predstavnika neke generacije, neke druge, starejše generacije, ki ji jaz ne pripadam.
Torej je to predstava o Dušanu Jovanoviću?
Ne, ne, ni. Govorim samo o razvoju ideje za predstavo in on je bil pomemben sprožilec. Če ne bi iskala slovenskega teksta za neko gledališče, če se ne bi odločila, da bi rada delala nekaj njegovega, ne samo en njegov tekst, ampak nekaj o celotnem opusu, če ne bi gledališče te ideje zavrnilo, če bi jo morda boljše formulirala, ne bi prišli do tega projekta. In čeprav se je ideja projekta oddaljila od njega, se mi še vedno zdi pomembno, da ga omenim. Ne vem, zakaj. Mogoče se bomo pa tudi k njemu še vrnili. Ampak morda je to že preveč nekih podrobnosti.
Če se osredotočiva malo bolj na prihajajočo predstavo, kaj te zanima pri tem projektu?
Uf, veliko različnih stvari. Določena zanimanja se vežejo na sam proces dela in kreativno ustvarjanje, druga pa na vsebine, ki jih odpira sama beseda nisem. Zdaj tega ne ločujem več kot sem morda včasih. Oboje se prepleta. Potem pa me zelo zanimajo tudi vprašanja povezana z dokumentacijo gledališča in gledališkega procesa.
Lahko razložiš bolj podrobno?
Na vsebinkem nivoju se mi zdi, da izjava nisem odpira vsaj tri področja; eno je gotovo vprašanje identitete, kaj sem ali nisem, s čim se identificiram, kako se predstavljam, kako se vzpostavlja moja identiteta, vprašanja etiketiranja, predsodkov in tako dalje. Potem se mi zdi zanimivo, kako je gledališki oder poseben prostor, ki lahko prenese marsikaj, marsikaj lahko izrečem na odru, oder zagotavlja poseben kontekst, s katerim se mi zdi, da se da igrati na zanimiv način. Gre za metagledališko polje: kaj vse lahko predstavljam jaz na odru ali kaj lahko predstavlja mene, kaj lahko predstavljajo drugi predmeti. Zdi se mi, da domišljija tukaj igra pomembno vlogo. Pa še en aspekt se mi zdi pomemben, trenutno mu pravim družbeni ali pa generacijski. Mogoče je to malo povezano z odraščanjem in osamosvajanjem; spomnim se, da sem se v nekem obdobju povsem nasičila poslušanja komentarjev v stilu, 'ko smo bili mi v vaših letih, smo pa že to in to', 'to sem pa videl v Parizu v 60-ih', 'to so vse že počeli v 60-ih in 70-ih' in tako naprej in tako naprej. Skratka iskanje in preizpraševanje mojega mesta v vsem tem.
Velikokrat omenjaš, da te zanima proces; kolikor vem, te trenutno precej zanima tudi improvizacija in igre, igranje, igranje kot improvizacija. Eno leto si bila na podiplomskem študiju v Sheffieldu, v Angliji, kako je vse to skupaj povezano?
Ja, to je vse precej povezano. Začelo se je verjetno že na akademiji, kjer me je na vsak način vleklo v smer, da bi delala brez dramske predloge. Ker se mi je zdelo, da je to še kar komplicirano in ker o sebi nimam mnenja, da znam in vem vse in ker sem tudi zelo radoveden človek in velika oboževalka skupine Forced Entertainment, dva iz skupine (Tim Etchells in Terry O'Connor) pa sta tisto leto učila na šoli, kamor sem se prijavila, sem šla tja. Čutila sem tudi, da je nujno zame, da se malo odmaknem iz Ljubljane in Slovenije za nekaj časa. Že nekaj časa me zanima ustvarjanje gledališke predstave brez dramske predloge, iz nič, s čimer smo se tam dosti ukvarjali. Delati 'iz nič' razumem, delati s tem, kar imaš. Hkrati pa to sploh ni tako zelo enostavno, kot se morda zdi na prvi pogled.
Ampak v tem projektu imaš začetno izhodišče že zelo jasno definirano.
Do neke mere je to res, ampak to je vseeno samo izhodišče. To jasno izhodišče sicer ponuja veliko opcij, v katere smeri bi predstava lahko šla, ampak kam bo zares šla, je še vseeno odvisno od vseh sodelujočih skupaj. Jaz že nekaj časa razmišljam o projektu, pripravljam različna izhodišča in artikuliram predloge, ampak kaj nas bo zanimalo vse skupaj, bomo pa še videli. Hkrati je res tudi to, da če hočeš delati prav iz nič nič, se mi zdi nujni pogoj, da je to interes vseh sodelujočih in da tudi vejo, kaj to pomeni. Zelo tudi pomaga, če se že poznajo, poznajo v kreativnem smislu. Pri tem projektu z nekaterimi igralci sodelujem prvič, z drugimi po dolgem času in v povsem novih okoliščinah, tako da bi za ta projekt rekla, da gre za kombinacijo, s Simono sva namreč idejo razvijali od začetka, z Danijem pa sem tudi sodelovala že velikokrat in na katerikoli točki se vklopi, imam občutek, da je tam že od začetka. Še en element, ki je važen, je čas. Ljudje, ki začnejo razvijat projekt res iz nič, ponavadi to počnejo skozi daljše časovno obdobje.
Kje se tukaj znajde igra, igranje?
Na igro gledam kot na neke vrste improvizacijo. Zanima me razvijanje gledališkega materiala skozi improvizacijo in igranje (v slovenščini uporabljamo samo eno besedo, v angleščini pa obstajata dve play in game) in igranje je neka različica, verzija improvizacije. Pri improvizaciji - igri se predhodno lahko določijo pravila igre, ki se potem lahko tudi spreminjajo in prilagajajo, ali pa se jih vzpostavlja sproti. Najbolj vznemirljivo pri takem procesu je, da je za začetek razvijanja gledališkega materiala potrebno zelo zelo malo ali skoraj nič. Razvoj je odvisen od reagiranja na to, kaj se dogaja okoli tebe in odločitev, ki jih sprejmeš v danem trenutku. Ključno je, da premakneš kontrolo nad dogajanjem izven sebe in iščeš začetno točko drugje. Zgodi se začaran krog, kjer doganje postane soodvisno, organsko, reakcije postanejo intuitivne, ne razmišljaš z glavo, razumom, ampak slediš temu, kar se dogaja okoli tebe. To lahko počneš na različne načine: lahko slediš, lahko greš kontra, lahko vzameš samo en del in ga razvijaš po svoje ... In ker se odzivaš v trenutku in ker se ne obremenjuješ s pomenom in celoto, se to čuti kot igra. Hkrati imaš tudi kontrolo nad dogajanjem ti, ti se odločiš, kaj boš naredil in kdaj, gre za majhne odločitve, tako da ni preveč stresno, ampak v bistvu zelo zabavno.
To se sliši precej podobno plesni, fizični, gibalni improvizaciji, kje se to najde z gledališčem?
Osnova je res precej fizična, ampak ker gre pravzaprav za vzpostavljanje dialoga med različnimi ljudmi, različnimi elementi, se da to nadgrajevati in razvijati naprej. Abstraktnemu gibu se lahko dodajo bolj specifične geste, predmeti, tekst. Detajl lahko preraste v celo predstavo. To me zanima. Zanima me grajenje predstave skozi kontrast in ne skozi psihološki razvoj zgodbe, kar pa seveda ne pomeni, da nekakšne pripovedi, razvoja ni. Ob tem se dostikrat spomnim na animacijo. Na animacijo, ki se poigrava z nenadnimi transformacijami, ki v življenju niso možne, npr. nekdo toči vodo v kozarec, ki postane potem morje s kiti ali pa navadna črta postane drevo in potem ptič, ki odleti. Mogoče niso ravno najboljši primeri – zanima me transformacija, ali pa asociativna montaža, da se smisel gradi na nivoju kompozicije, kako postaviš stvari skupaj. Te stvari.
Na eni strani imaš proces, ki te zanima, na drugi strani pa temo, ki bi jo rada raziskovala.
Ja, meni se to zdi super kombinacija. In kot sem že rekla, tukaj ne gre za to, da bi vzela neko tezo, ki bi jo hotela dokazati skozi predstavo, ampak bolj za izhodišče, začetno točko; kam točno bomo šli in kakšna bo predstava na koncu, me v tem trenutku še sploh ne zanima. Ko imaš na voljo material, je potem pravi užitek, da iščeš pravi vrstni red prizorov in končno obliko. Ne želim graditi ene same poante, ampak bi rada, da se v predstavi prepleta več stvari, da ni nekaj dokončnega in nespremenljivega, ampak da se smisel ves čas vzpostavlja pa tudi ruši in spreminja. Bolj me zanima potencialnost nekega dogodka. Hkrati bo veliko idej, ki so trenutno na papirju, verjetno odpadlo ali pa se bodo transformirale v kaj drugega.
Sliši se zanimivo, meni se zdi vse tole kar izčrpno in mogoče na tem mestu lahko za zdaj kar zaključiva, če ti je prav?
Seveda, absolutno. Jaz zdaj tudi potrebujem malo pavze. Od razmišljanja (smeh).
Povezava: Orodja