Nejc Cijan Garlatti, Simona Hamer, Eva Nina Lampič, Maruša Majer, Dani Modrej:
NISEM
Ta prestava se začne tako,
da gre luč v publiki dol,
luč na odru gor
in pred vami je pet igralcev, ki nekaj govorijo.
Potem se pojavi glasba in prvi prizor, v katerem se zgodi marsikaj.
Ta predstava se začne tako,
da gre luč dol, luč gor
in na oder pride en blazno artikuliran in pameten človek, ki si je seveda že ogledal predstavo in vam pove – v parih stavkih – v čemu je srž predstave; nekaj o kontekstu, nekaj o vsebini in filozofskih aluzijah, nekaj o strukturi, nekaj o referencah in nekaj o sporočilu, ki je – tako pravi – večplastno in mnogotero.
Ta predstava se začne tako,
da vam hostesa - skupaj s karto - da konfete in kartonaste klobučke, na katerih piše Party in vi ste dobre volje.
Zelo dobre volje.
Ta predstava se začne tako,
da stojite pred Glejem in slišite en nenavaden zvok.
Kot da bi podkve udarjale ob asfalt.
Tk, tk.
Naenkrat zagledate mene na črnem konju,
jaham po Gregorčičevi.
Jaz vas pozdravljam,
vi me pozdravljate.
Ta predstava se začne tako,
da smo na odru vsi skupaj in smo si zelo blizu.
In potem bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Ta predstava se začne tako,
da gre luč dol in luč na odru gor in najprej se dva na smrt skregata.
Pride še eden, ki jo skuša zvleči narazen,
potem pride še eden, ki reče tatretjemu, da se naj ne vmešava in potem mu ta reče nazaj, da se naj briga zase in potem ga ta mahne,
oni ga mahne nazaj,
potem cel pretep.
Ti gledaš in ti ni ravno jasno, kaj naj bi to pomenilo.
A je to sploh v tekstu?
Je pa zanimivo
in gledaš in čakaš, kaj se bo še zgodilo.
Ta predstava se začne tako, da gre luč v publiki dol in odpre se težka žametna rdeča zavesa.
Odpre se rdeča zavesa
in ti ne vidiš dobro, kaj se dogaja na odru.
Ne vidiš, ker si čisto zadaj,
čisto zgoraj.
Ne vidiš dobro ali je tisto na odru ženska
ali moški v čudnem kostumu
ali neka gmota blaga?
Truplo?
Ne, ni truplo,
nekdo spi.
Ali pa je v komi in smo v bolnišnici?
Ne vidiš,
skoraj nič ne vidiš,
ker si čisto zadaj.
Ne vidiš dobro
in počasi postajaš nejevoljen.
Pa tudi slišiš bolj slabo.
Ne veš ali so krivi igralci
ali dvorana
ali je problem v tebi?
Ker mogoče na odru še ni nikogar in se predstava sploh še ni začela.
Odpre se rdeča zavesa in lahko bi bili v Rusiji.
Pozimi.
2 metra snega.
In veter vuuuu vuuuuš vuuuu vuuuuš.
Pečka v kotu dela pk, pk, pk.
Nekdo spije šilce vodke, nekdo bere ruske klasike.
Odpre se rdeča zavesa in tukaj bi lahko bila puščava.
Sonce.
Kaktusi.
Clint Eastwood.
John Wayne.
In tista posušena rastlina se odkotali mimo.
Odpre se rdeča zavesa in tukaj bi lahko bilo morje.
In mi smo v vodi.
Čofotamo.
Plavamo.
En zamah z levo roko,
en zamah z desno.
Sol na obrazu.
Morje.
Povsod sama voda
in nikjer nobene obale …
Nikjer nobene obale?!
U! Smo v podmornici - jurišni jedrski podmornici USS Seawolf SSN-21.
Odpre se rdeča zavesa in tukaj bi lahko bil čarobni gozd.
Od nekod se sliši ena taka vilinska glasba.
Vabi te,
vabi
in ti se poskušaš upreti,
ampak ne gre ...
Odpre se rdeča zavesa in smo v vesolju.
Fino, ne?
Odpre se rdeča zavesa in smo v egipčanski piramidi -
živi zakopani.
Fino, ne?
Odpre se rdeča zavesa in odpre se tudi strop in vse štiri stene
in smo v Atenah, v svetišču s štirimi stebri.
Odpre se rdeča zavesa in tukaj bi lahko bil cel svet.
Tam je Atlantski ocean
pa Paficik,
tam zadaj je Himalaja,
tukaj ob strani so ledene gore,
tam, na drugi strani, so puščave,
tukaj je ogromno majhnih otočkov.
Tam, bolj na levo, živijo veseli ljudje – obljubljena dežela.
Tukaj pred nami živijo ljudje, ki se ne marajo med sabo.
Zraven njih živijo ljudje, ki se jim non stop mudi.
Tukaj so doma ljudje, ki zelo na glas govorijo in veliko krilijo z rokami.
Potem imamo tu ljudi, ki so se včasih marali, danes pa ne vejo točno, kaj si naj mislijo eni o drugih
in tukaj ljudi, ki so bolj počasne sorte.
Tukaj smo mi.
Tukaj ljudje stojijo pokončno, se ne skrivajo in ne nosijo mask.
Tukaj so ljudje veseli, se ne skrivajo in ne nosijo mask.
Tukaj ljudje stojijo pokončno, se ne skrivajo in ne nosijo mask.
Tukaj so ljudje veseli in se ne skrivajo in ne nosijo mask.
In je potres
in se vse podre.
Odpre se rdeča zavesa in …
na odru ni nikogar.
Potem je pred nami človek
in potem množica ljudi.
Iz leve pridejo, točno v tem vrstnem redu: George B. Shaw, Samuel Beckett, Marcel Proust, Tolstoj, Gogolj, Dostojevski s Karamazovimi in Raskolnikovom, Olga in Sonja in cela Rusija.
Na oder pride pridigar
in nato ameriški general
in ruski general
in Karl Marx.
Množica ljudi se veča in veča ...
30, 400, 6000, 5 milijard!
Odpre se rdeča zavesa in na odru je truplo.
Na oder prideta dva moška srednjih let. Obema je kar precej nerodno. Nato na oder vehementno privihra ženska, ki ji je ime Polona, ampak mi tega ne vemo. Nato pride še nekdo s psom, nekdo, ki ima vročino, trije turisti in nekdo, ki verjame, da Velikonočni zajec res obstaja.
Na oder se s taksijem pripelje Al Pacino.
Od nekje se prikotali Medvedek Pu.
Za njim prideta - eden iz leve, drugi iz desne - Guliver in Don Kihot.
Odpre se rdeča zavesa in na odru bi lahko bil en ogromen mesarski nož, zapičen v tla.
Pred nami je vodoinštalater Brane,
nekdo, ki bi lahko bil Shakespeare
in vsi partizani iz vseh partizanskih filmov.
Milene Zupančič žal nocoj ni z nami, je pa z nami cel ansambel ljubljanske Drame, MGLja in Mladinca, igralci drugih slovenskih gledališč pa so na poti in se nam bodo pridružili v kratkem. Svobodnjaki so tukaj ob strani. Že dve uri čakajo.
Na oder pride Čas.
In vse obstane.
Ali pa ne.
Na oder pride Pračlovek – in nas gleda in mi gledamo njega
Uh, a to je to? Takšni smo bili? A ni nekaj začelo grozno smrdeti?
Potem pride Ana Netrebko. Upeva se, dolgo, dolgo in potem zapoje svoj visoki Aaaaaaaaa! in gre.
Odpre se rdeča zavesa
in na odru bi lahko bila kraljica.
In okrog nje množica, ki vzklika:
Isabella, Isabella, Isabella!
Smo leta 1468, v Španiji.
In je potres
in se vse podre.
Odpre se rdeča zavesa, smo leta 2014 in smo tukaj in zdaj. Brez panike.
Odpre se rdeča zavesa in smo v srednjem veku.
Zelo nas je strah.
Kuge, čarovnic in hudiča.
Kuge, čarovnic in hudiča.
Odpre se rdeča zavesa in pred nami je množica ljudi.
Na odru je glava Ludvika XVI.
Kri še vedno kaplja
in obrazne mišice še trzajo v posednjih krčih.
Množica vzklika: Še kraljico! Še kraljico!
Kdo naj je potico? Še kraljico! Še kraljico! Kdo naj je potico?
Rabelj prinese glavo kraljičinega pet letnega sinčka.
Kri šprica na vse strani.
Množica še bolj besno vzklika: Še kraljico! Še kraljico!
Odpre se rdeča zavesa. Smo leta 3546. Pred nami je izvrsten primerek Možganoveka, ki se je razvil iz Homo sapiens sapisens tako, da je rasel zgolj in samo v možgane.
Oglejte si ga.
Tukaj je njegova domača žival po imenu S-p-u-*-#-r –đ.
To je Možganovekov dvodelni delodajalec, ki nima več imena.
Smo leta 3546 in tukaj se vse čisto drugače dogaja.
Odpre se rdeča zavesa in smo v brezčasju.
Stop!
Odpre se rdeča zavesa in lahko bi bili leta 1618
in lahko bi bili na okopih že deseti dan.
Vsenaokrog dim, polno mrličev
in plesnivi kruh, ki smo ga dobili za zajtrk, kosilo in večerjo.
Lahko bi bili leta 1870 in lahko bi bili na okopih že deseti dan.
Vsenaokrog dim, polno mrličev
in plesnivi kruh, ki smo ga dobili za zajtrk, kosilo in večerjo.
Lahko bi bili leta 1917 in lahko bi bili na okopih že deseti dan.
Vsenaokrog dim, polno mrličev
in plesnivi kruh, ki smo ga dobili za zajtrk, kosilo in večerjo.
Lahko bi bili leta 1939 in lahko bi bili na okopih že deseti dan.
Vsenaokrog dim, polno mrličev
in plesnivi kruh, ki smo ga dobili za zajtrk, kosilo in večerjo.
Lahko bi bili leta 1994 in lahko bi bili na okopih že deseti dan.
Vsenaokrog dim, polno mrličev
in plesnivi kruh, ki smo ga dobili za zajtrk, kosilo in večerjo.
Lahko bi bili leta 2014 in lahko bi bili na okopih že deseti dan.
Vsenaokrog dim, polno mrličev
in plesnivi kruh, ki smo ga dobili za zajtrk, kosilo in večerjo.
Odpre se rdeča zavesa.
Smo na Titaniku v noči iz 14. na 15. april 1912.
Odpre se rdeča zavesa.
Smo leta 490 pred našim štetjem.
Mimo nas nekdo švigne.
Pogledamo za njim.
Človek teče
in teče
in teče
čez Maratonsko polje.
Odpre se rdeča zavesa in na odru sem jaz.
Jaz izpred dvajsetih let.
In se gledam.
Odpre se deča zavesa in na odru sem jaz, jaz čez dvajset let.
In se gledam.
In je potres
in se vse podre.
Danes bo nekomu od vas neprijetno ... Zelo neprijetno ... Komu? Ne vemo. Mogoče tebi? Mogoče tvojemu sosedu? Ali tebi ... Ne vemo ... Nekomu bo danes zelo neprijetno ... Zelo neprijetno. Komu? Nekomu bo ... zelo neprijetno! Zelo neprijetno. Tebi? Tebi? Ne vemo ... Ampak nekomu bo ... Zelo neprijetno.
Nejc: Kako je kraljica Isabella iskala moža.
Maruša: Naslednji!
Nejc: Naslednji je prišel veliki vojskovodja Ahiles, osvajalec Troje in žensk.
Prišel sem po vašo roko. Kaj? Zabode nekoga.
Maruša: Luka vstani, meč je lesen.
Nejc: A je to vaš pes? Grd je! Zakolje psa. Čaj? Ne hvala.
Maruša: Naslednji!
Nejc: Naslednji pride princ Ferdinand …
Maruša: Avstrijcev ne …
Nejc: Potem pride kralj Potrugalske, Južne Afrike in Argentine, Fernando. Kralj Fernando je prišel prosit za Isabellino roko z ladjo polno zlata in dragih kamnov. Je uglajen, prijazen, rad ima živali in ptičje petje. Zna tudi kuhati – čeprav mu ne bi bilo treba in igrati na violino, česar mu tudi ne bi bilo treba, ne zna igrati šaha – ampak se uči. Skratka: idealen moški v vseh pogledih. Razen tega, da … Da šepa. Šepa na desno nogo.
Maruša: Invalidov ne …
Nejc: Fernando mogoče še poskuša nekaj reči, kot recimo: Ampak – jaz vas ljubim!
Maruša: Naslednji! Naj pošljejo kakšnega kavboja!
Nejc: Naslednji se s planeta Xerxofilis pripelje Xerxofiličan … In pristane na vrtu kraljice Isabelle.
Nejc: E-l-i-s-a-b-e-t-a …
Maruša: Kaj?
Nejc: E-l-i-s-a-b-e-t-a …
Maruša: Ne, ne, ne … Elizabeta pa sprejema čez reko. Čez reko. Elizabeta je čez reko. Naslednji! Naj pošljejo kakšnega kavboja.
Nejc: Mogoče res pride kavboj
in mogoče je Isabella čisto navdušena
in mogoče se tukaj ta prizor konča.
Maruša in Nejc začneta na oder nositi knjige in jih zlagati vsak na svoj kup.
Nejc vrže knjigo proti Maruši.
Maruša mu jo vrže nazaj …
Obmetavanje s knjigami.
Tukaj bi lahko bil Vzhod
in tu armada vojakov
in iz neba bi lahko padali padalci.
Tukaj bi lahko bil tank
usmerjen v publiko
in majhen fantek, ki zadaj koraka sem in tja,
sem in tja,
koraka,
sem in tja.
Tukaj bi lahko bila miza. Miza za katero sedijo generali. Sklanjajo se nad zemljevide, z rokami mastnimi od pečenke in z glavami, omotičnimi od vina in cigar.
5. Bataljon – nad Pariz!
12. Bataljon – nad Poljsko!
Mi bi lahko bili v zaklonišču.
krompir, repa, ohrovt, korenje, koruza, kisle kumarice, pšenica, mleko, jogurt, banana, sladka smetana, rdeča pesa, skuta, sir, meso, jajca, bučke, buče, žvečilni gumiji, čebula, rdeče vino, kruh, ribe, jabolka, hruške, stročji fižol, sladkor, melone, kokos, piškoti, čokolada, mlečna čokolada, bela čokolada, čokolada z lešniki, čokolada z rozinami, temna čokolada, temna čokolada s pomarančo, temna čokolada z zrni soli, sol, česen, škampi, olje, rastlinsko olje, sončnično olje, olivno olje, ekstra deviško olivno olje, bučno olje, laneno olje, konopljino olje, sezamovo olje
Odpre se rdeča zavesa in
moški in ženska se poljubljata na odru gledališča,
moški in ženska se poljubljata na ulici,
moški in ženska se poljubljata na matičnem uradu,
moški in ženska se poljubljata v cerkvi.
Odpre se rdeča zavesa in
dve ženski se poljubljata na odru gledališča,
dve ženski se poljubljata na ulici,
dve ženski se poljubljata na matičnem uradu,
dve ženski se poljubljata v cerkvi.
Odpre se rdeča zavesa in
dva moška se poljubljata na odru gledališča,
dva moška se poljubljata na ulici,
dva moška se poljubljata na matičnem uradu,
dva moška se poljubljata v cerkvi.
Odpre se rdeča zavesa in na oder pride moški.
Za njim, na debeli verigi, taca medved. Ali pa mačka ali pa pes.
Moški ima v roki bič.
Zamahne z njim po medvedu.
Medved zarjove.
Še enkrat zamahne,
še enkrat
in še enkrat.
Na tleh se pojavijo kapljice krvi.
In še enkrat.
Bič cefra medvedjo dlako,
kosi mesa se trgajo,
še enkrat,
kosi mesa se trgajo,
še enkrat,
po gobcu,
še enkrat,
po tacah,
še enkrat,
po očeh,
še enkrat,
še enkrat,
STOP!
Nejc: Kako je kraljica Isabella nehala verjeti v Boga.
Nekega lepega dne je kraljica Isabella, med molitvijo v svoji grajski kapeli, pogledala svojega duhovnika in rekla:
Maruša: Ampak, jaz ga ne vidim ...
Duhovnik: Prosim?
Maruša: Ne vidim ga. Kako naj potem vem, da je?
Duhovnik: Bog je vsepovsod, otrok moj.
Maruša: Ne pa ni.
Duhovnik: Ja pa je.
Maruša: Ne pa ni.
Duhovnik: Ja pa je.
Maruša: Ne pa ni.
Duhovnik: Ja pa je.
Maruša: Ne pa ni. In pika! You’re fired!
Nejc: In tako je kraljica Isabella nehala verjeti v boga.
Odpre se rdeča zavesa
in zdaj bi lahko gledali prizor o korupciji v teatru.
In nato še prizor o tem, kako je včasih boljše biti tiho.
Odpre se rdeča zavesa in pred vami so zastave vsega sveta.
Zastave vsega sveta plapolajo v vetru.
Zastave velikih narodov: Amerika, Rusija, Kitajska, Brazilija, Avstralija ...
Zastave pomembnih narodov: Nemčija, Anglija ...
Zastave, ki so si med sabo skoraj preveč podobne,
zastave, ki jih ne poznaš.
Pod vsako zastavo so ljudje.
18. 000 ljudi,
vsak pod svojo zastavo.
Vidiš Japonca,
vidiš Kanadčana,
vidiš Hrvata,
vidiš Francoza,
iščeš Slovenca,
iščeš,
pa ga ne najdeš.
In je potres
in se vse podre.
zaslišanje
Maruša: Kaj je, ti? A boš kaj povedal? Hm? A boš kaj rekel? Jaz imam čas, veš ... Nikamor se mi ne mudi. ... mu nekaj zašepeta na uho ... Ja? Čakam ... A boš kaj rekel? Bolje zate je, da nam kaj poveš ...
Nejc: In potem se nisem mogel več skoncentrirat, nisem več popoznal obrazov … Kdo ste vi? Kje smo? Kdo sem? Kdo sem jaz? Kje sem? Ne prepoznam obrazov, ne morem se skoncentirat … Ne prepoznam obrazov, ne morem se skoncentirat…
Tukaj bi lahko bil en ogromen mesarski nož, zapičen v tla.
Tukaj bi lahko bil en ogromen mesarski nož, zapičen v tla.
Nekoga moraš imeti rad ... Kaj imamo radi?
Maruša in Nejc pišeta skupaj s publiko seznam stvari, ki jih imamo radi ...
Isabella za zaveso, hihita se in se zabava s svojim ljubimcem
Fernadno plane v sobo.
Nejc: Kje je ljubimec?
Maruša: Kaj?
Nejc: Kje je ljubimec?! Ubil ga bom!
Maruša: Ni ljubimca, ni ga, Fernando.
Nejc: Ne laži! Kje je?
Maruša: Fernando! Kaj ti pa je?
Nejc: Kje je? Gre za zaveso.
Maruša: Naga sem, Fernando! A se ti je spet kaj grdega sanjalo?
Nejc: Ja, o ljubimcu!
Maruša: Fernando, to je spet samo tvoja negotovost. Imava jutri sešn s terapevtom pa se bova vse pogovorila. Prav? Zdaj pa pojdi spat ...
Nejc: Prav, golobička moja.
Maruša: In tako je Kraljica Isabella ugotovila, da je včasih čisto vredu, če se malo zlažeš.
Odpre se rdeča zavesa in
iz daljave se sliši glasba.
Tukaj je moški.
Posluša.
Na nekaj ga spominja
glasba iz daljave.
Posluša,
posluša
In se ne more spomniti.
In tudi mi se ne moremo spomniti, na kaj nas spominja ta glasba,
niti na koga nas spominja ta moški.
Odpre se rdeča zavesa in
na oder pride Pravica.
In zgodi se prizor, ki ga ni.
In traja.
Tisočletja traja ...
Odpre se rdeča zavesa in
bilo je točno tako:
On in ona.
On je nekaj rekel.
Ona je nekaj rekla.
On ji je skočil v besedo.
Ona je povzdignila glas.
Trenutek tišine.
On je nekaj zašepetal.
Ona mu je grobo odgovorila.
On je zakričal.
Ona mu je pomirjujoče nekaj razlagala.
On je še kar kričal.
Ona je jezno odkoraka in za sabo zaloputnila vrata.
On je čakal na njen klic.
En dan.
Dva.
En teden.
En mesec.
Potem ni več čakal.
Ona je spoznala nekoga.
On je spoznal nekoga.
Ona se je zaljubila.
On se je zaljubil.
Ona je rasla v trebuh.
Devet mesecev.
On se je preseli v drugo državo.
Ona je rodila.
On je kupil kanarčka.
Leta tečejo.
On je hodil v službo in služil denar.
Ona je hodila v službo in služila denar.
Leta tečejo.
On se vrne v domovino.
Ona pazi svoje vnuke.
On je star 72 let in ko čaka v vrsti na pošti, se spet srečata.
In je potres
in se vse podre.
Tukaj bi lahko bil en ogromen mesarski nož, zapičen v tla.
5 junij, 1989
Peking, Kitajska.
Trg nebeškega miru.
Prazen.
In
tank.
In še en tank
in še eden in še eden.
Kolona tankov,
armada tankov,
ki se premikajo naprej,
naprej
in človek
v beli srajci
STOP!
Tank se ustavi
in za trenutek,
en majhen trenutek se zdi, da se je tudi zemlja začela vrteti v drugo smer.
Svoboda! Svoboda! Svoboda!
Odpre se rdeča zavesa in na odru je Marko Mandič.
MARKO MANDIĆ kriči: Svoboda! Svoboda! Svoboda!
Marko Mandič kriči Svoboda! Kriči in kriči.
50 minut kriči.
Nato spije požirek vode.
In spet začne kričati.
MARKO MANDIĆ kriči: Svoboda! Svoboda! Svoboda!
Marko Mandič kriči Svoboda! Kriči in kriči.
30 minut kriči.
50 + 30 = 80 minut kričanja.
MARKO MANDIĆ hripavo: Svoboda! Svoboda! Svoboda!
Marko Mandić je tako kričal, da si je popolnoma uničil glasilke.
Ampak - še vedno odpira usta in še vedno se da razbrati nemi: Svoboda! Svoboda! Svoboda!
Odpre se rdeča zavesa in na odru
vidimo 100 zobnih ščetk,
žabo z belim krznenim kožuščkom,
kisle kumarice,
odsotnega očeta,
prasico Julijo ...
nadaljujeta z improviziranim nizanjem asociacij
Nejc: Kraljica Isabella in dolgčas.
Maruša: Kakšen dolgčas ... Kakšen dolgočasen dolgčas ...
Maruša pokaže s prstom: Kaj je pa to?
Služabnik: To je hrib v kraljestvu kraljice Elizabete, milostljiva.
Maruša: Hočem to!
Služabnik: Hm ... Ta hrib ni v našem kraljestvu, milostljiva.
Maruša: Hočem to!
Služabnik: Ampak, milostljiva ... To ni naše.
Maruša: Hočem!! Na marš!
Nejc: In potem za zelo dolgo časa nikomur v obeh kraljestvih ni bilo dolgčas.
Tukaj bi lahko bila telefonska centrala.
Stopetdeset miz,
stopetdeset stolov,
stopetdeset telefonov,
stopetdeset telefonistov,
ki stopetdesetim materam pravkar sporočajo:
V imenu predsednika države vam izrekam iskreno sožalje. Vaš sin je padel ...
V imenu predsednika države vam izrekam iskreno sožalje. Vaš sin je padel ...
V imenu predsednika države vam izrekam iskreno sožalje. Vaš sin je padel ...
V imenu predsednika države vam izrekam iskreno sožalje. Vaš sin je padel ...
In je potres
in se vse podre.
Tukaj je brezčasen prostor.
Tu sta fant in punca.
In ker je tu brazčasen prostor,
ne traja ne predolgo,
ne prekratko,
ampak ravno prav,
da se ona zaljubi.
Nismo še rekli zadnje besede.
Nismo še rekli zadnje besede.
Odpre se rdeča zavesa in muzika.
Aleggro vivace.
Lagreto lamentoso - široko otožno.
Veliko polje,
velika reka,
en zadihan kmet
in jezdec na konju.
In kmet gleda polje, gleda reko, gleda konja.
In jezdec gleda kmeta, gleda polje, gleda reko.
Konj gleda polje, gleda reko, gleda kmeta.
In reka gleda.
In polje tudi.
In je tako lepo
in je ena taka večnost med nami.
Nejc: Zdaj bi lahko sledil prizor o tem, Kako je kraljica Isabella priznala svoje napake in šla pogumno v zapor -
Maruša: Ampak … Je potres in se vse podre.
Ta predstava se konča tako, da vam z Marušo odigrava še prizor, ki temelji na dramskem zdaj.
In nato en izjemno kontemporaren prizor, v katerem se Nejc sleče.
Ali pa smo malo manj radikalni – in se ne sleče, ali pa smo malo bolj radikalni in se slečem tudi jaz.
Sledi prizor o jezi, kjer se spet pojavi sekira.
Nato prizor, v katerem štejejo dejanja, ne besede, ampak se v njem zelo veliko govori.
Potem prizor, kjer nas ni strah.
Pa prizor, v katerem mi nobeden ne bo govoril, kaj moram naredit!
Sledi prizor o tradiciji.
Potem je na vrsti prizor, v katerem bo vsaj polovica od vas doživela katarzo, druga polovica pa tudi, čeprav tega ne boste hoteli priznati.
Potem sledi prizor o tem, kako Slovenija rabi kolonije.
In prizor o tem, kako je kraljica Isabella šla prvič v cirkus.
Nato bo sledil moj monolog, ki se bo vpisal v zgodovino slovenskega gledališča – pa kaj slovenskega, ne bodimo skromni ...
Nato pol dokumentaristični prizor o 300. evrih,
metagledališki prizor o tem, kako so že vse naredili v 60. in 80,
nato še prizor, v katerem se zgodi nekaj res pomembnega
in prizor o začetku,
sledi prizor, v katerem nastopajo vse res bedne vloge in vsi nemi liki:
Prinesla sem pismo! Vlak odhaja. Čaj, gospa.
In potem ta prizor: (konfeti).
Po glasbenem intermezzu sledi prizor z ograjo, še par prizorov, v katerih vam povemo par večnih resnic in vam zastavimo par večnih vprašanj in potem se ta predstava konča.
In potem je aplavz.