predstava Nisem (približno 1 teden pred premiero) Nisem je domišljijski tobogan, po katerem se boste – ljuba nam publika – spustili skupaj z dvema igralcema in obiskali Rusijo, vesolje, morje in egipčanske piramide, skočili iz srednjega veka v današnjost, prihodnost, leto 490 p.n.š. in 1469, kjer boste imeli čast spoznati kraljico Isabello, poleg nje pa vas bodo izza rdeče žametne zavese pozdravili še medvedek Pu, Gogolj, Marko Mandić, ameriški general, Karl Marx in Ana Netrebko. In to je šele začetek!
Predstava Nisem je rezultat kreativnega procesa, ki je temeljil na soustvarjanju in skupinskem raziskovanju. S pomočjo iztočnice nisem smo se dokopali do velikih tem (svoboda, ljubezen, smrt, vojna, pogum, čas, norost, laž, vera, …), ki smo jih skozi diskusije ter govorne in fizične improvizacije razvijali v potencialni uprizoritveni material. Raznovrstnost idej, slik in prizorov in hkratno iskanje skupnega vsebinskega težišča se zrcali tudi skozi strukturo predstave in ji daje svojstveno - igrivo pisano - barvo.
predstava Nisem (približno 3 mesece pred premiero) → predstava v nastajanju, s predvideno premiero 28. aprila v Gledališču Glej. Nastaja v soavtorstvu režiserke Eve Nine Lampič, dramaturginje in dramatičarke Simone Hamer, scenografa in vizualnega oblikovalca Danija Modreja in igralcev Nejca Cijana Garlattija in Maruše Majer.
Vse se je začelo z Dušanom Jovanovićem. Še sreča, da se je na stara leta odločil izdati pesniški prvenec, in še sreča, da se je avtoricama koncepta v nekem trenutku - ko sta bili že kar naveličani tega, da so bojda vse, kar se da narediti v gledališču, že naredili v 60. ali 80. - zarekel naslov v obratnem vrstnem redu: Nisem Dušan Jovanović! (naslov zbirke je sicer Dušan Jovanović: Nisem). Ta naslov odpira veliko asociacij in je začel delovati neverjetno inspirativno na več nivojih. Sploh če Dušana Jovanovića ne jemljemo kot njega osebno, ampak kot predstavnika neke generacije. Neke druge, starejše generacije. Dušan Jovanović kot metafora. Če ga torej obravnavamo v tem kontekstu, se hitro lahko sprehodimo čez celo morje gledaliških ustvarjalcev, ki so za našo generacijo – pa če to hočemo ali ne – določujoči na različnih nivojih: Nisem Tim Etchells, Nisem Jernej Lorenci, Nisem Samuel Beckett, Nisem Milena Zupančič, itd. (po želji lahko, dragi bralec, seveda v ta neskončen seznam imen dodajaš svoje vzornike ali anti-vzornike).
Skozi pogovore in razmišljanja sta avtorici koncepta izluščili in obdržali samo besedo nisem, ki zdaj stoji v naslovu kot inspiracija, kot izhodišče za raziskovanje mnogoštevilnih tem, ki jih ponuja. Tako da ne, to nikakor ni predstava o Dušanu Jovanoviću, če je kdo slučajno narobe razumel. To je predstava, ki skozi zavedanje gledališke tradicije išče svoj jezik. Jezik neke nove generacije. Naše generacije.
začetna vprašanja, izhodišča → kaj lahko sem ali nisem na odru, kaj lahko ali ne predstavljam ali rečem na odru, kaj sploh sem oziroma nisem, kaj sem ali nisem v svetu, v družbi, v Sloveniji, v gledališču, kaj sem ali nisem v gledališkem smislu, kaj vse sploh lahko rečem, da nisem v najširšem možnem smislu …
če bi želeli izhodišča nastajajoče predstave zaobjeti z bolj visokoletečimi besedami, bi rekli → predstava se bo ukvarjala s pojmi predstavljanja, identitete, identičnosti, istosti, homogenosti in podobnosti v nasprotju z različnostjo, drugačnostjo, spreminjanjem, variiranjem ter individualnostjo in preizpraševala vprašanja nasprotij, negacije in domišljije; uprizoritvena raziskovanja pa bodo segala v polje metagledališkosti, percepcije in napake
metoda dela → sledi principu kolektivnega ustvarjanja uprizoritvenega materiala vseh sodelujočih; osnovno gonilo procesa so diskusije, improvizacije in igre, ki vzpodbujajo pluralnost mnenj in hkrati iščejo skupno težišče in smer
format predstave → ni pogojen s psihološkim razvojem zgodbe in ne temelji na vzročno posledično osnovani pripovedi, ampak raziskuje grajenje predstave skozi dramaturgijo ponavljanj, variacij, kontrastov, paradoksov in prekinitev; pomen predstave se tako zgodi skozi oblikovanje in strukturiranje dogodkov in ne skozi predhodno oblikovano tezo - zanima nas skozi kako priti tudi do kaj
Predstava Nisem je rezultat kreativnega procesa, ki je temeljil na soustvarjanju in skupinskem raziskovanju. S pomočjo iztočnice nisem smo se dokopali do velikih tem (svoboda, ljubezen, smrt, vojna, pogum, čas, norost, laž, vera, …), ki smo jih skozi diskusije ter govorne in fizične improvizacije razvijali v potencialni uprizoritveni material. Raznovrstnost idej, slik in prizorov in hkratno iskanje skupnega vsebinskega težišča se zrcali tudi skozi strukturo predstave in ji daje svojstveno - igrivo pisano - barvo.
predstava Nisem (približno 3 mesece pred premiero) → predstava v nastajanju, s predvideno premiero 28. aprila v Gledališču Glej. Nastaja v soavtorstvu režiserke Eve Nine Lampič, dramaturginje in dramatičarke Simone Hamer, scenografa in vizualnega oblikovalca Danija Modreja in igralcev Nejca Cijana Garlattija in Maruše Majer.
Vse se je začelo z Dušanom Jovanovićem. Še sreča, da se je na stara leta odločil izdati pesniški prvenec, in še sreča, da se je avtoricama koncepta v nekem trenutku - ko sta bili že kar naveličani tega, da so bojda vse, kar se da narediti v gledališču, že naredili v 60. ali 80. - zarekel naslov v obratnem vrstnem redu: Nisem Dušan Jovanović! (naslov zbirke je sicer Dušan Jovanović: Nisem). Ta naslov odpira veliko asociacij in je začel delovati neverjetno inspirativno na več nivojih. Sploh če Dušana Jovanovića ne jemljemo kot njega osebno, ampak kot predstavnika neke generacije. Neke druge, starejše generacije. Dušan Jovanović kot metafora. Če ga torej obravnavamo v tem kontekstu, se hitro lahko sprehodimo čez celo morje gledaliških ustvarjalcev, ki so za našo generacijo – pa če to hočemo ali ne – določujoči na različnih nivojih: Nisem Tim Etchells, Nisem Jernej Lorenci, Nisem Samuel Beckett, Nisem Milena Zupančič, itd. (po želji lahko, dragi bralec, seveda v ta neskončen seznam imen dodajaš svoje vzornike ali anti-vzornike).
Skozi pogovore in razmišljanja sta avtorici koncepta izluščili in obdržali samo besedo nisem, ki zdaj stoji v naslovu kot inspiracija, kot izhodišče za raziskovanje mnogoštevilnih tem, ki jih ponuja. Tako da ne, to nikakor ni predstava o Dušanu Jovanoviću, če je kdo slučajno narobe razumel. To je predstava, ki skozi zavedanje gledališke tradicije išče svoj jezik. Jezik neke nove generacije. Naše generacije.
začetna vprašanja, izhodišča → kaj lahko sem ali nisem na odru, kaj lahko ali ne predstavljam ali rečem na odru, kaj sploh sem oziroma nisem, kaj sem ali nisem v svetu, v družbi, v Sloveniji, v gledališču, kaj sem ali nisem v gledališkem smislu, kaj vse sploh lahko rečem, da nisem v najširšem možnem smislu …
če bi želeli izhodišča nastajajoče predstave zaobjeti z bolj visokoletečimi besedami, bi rekli → predstava se bo ukvarjala s pojmi predstavljanja, identitete, identičnosti, istosti, homogenosti in podobnosti v nasprotju z različnostjo, drugačnostjo, spreminjanjem, variiranjem ter individualnostjo in preizpraševala vprašanja nasprotij, negacije in domišljije; uprizoritvena raziskovanja pa bodo segala v polje metagledališkosti, percepcije in napake
metoda dela → sledi principu kolektivnega ustvarjanja uprizoritvenega materiala vseh sodelujočih; osnovno gonilo procesa so diskusije, improvizacije in igre, ki vzpodbujajo pluralnost mnenj in hkrati iščejo skupno težišče in smer
format predstave → ni pogojen s psihološkim razvojem zgodbe in ne temelji na vzročno posledično osnovani pripovedi, ampak raziskuje grajenje predstave skozi dramaturgijo ponavljanj, variacij, kontrastov, paradoksov in prekinitev; pomen predstave se tako zgodi skozi oblikovanje in strukturiranje dogodkov in ne skozi predhodno oblikovano tezo - zanima nas skozi kako priti tudi do kaj